BLOG

Iz kakšnih družin prihajava?

Dobro je, da se zavedava, da na to, kakšen odnos in kakšno družino bova ustvarila, zelo vplivajo razmere, v katerih sva odraščala in predvsem družina, ki naju je vzgajala. In družine so si zelo različne, kaj šele dinamika v njih! Zato vam toplo priporočam, da opazujete družino bodočega sozakonca in odnose v njej! Morda ste odraščali v zelo mirni družini, njegova ali njena družina pa se je navajena pogovarjati zelo na glas! Da boste pripravljeni, če bo mož v stresnih okoliščinah povzdignil glas, in vedeli, da vas ima vseeno rad... V njegovi družini je to lahko bil običajen ton glasu, ob katerem se ni nihče prav dosti vznemirjal... In predvsem se je potrebno o tem pogovoriti. Povedati, kako se ob tem počutiva, kaj doživljava, in- kaj želiva prenesti v svoj odnos in družino in česa ne. 

Kaj če ne bo otrok?

Ena od tem, o katerih smo se pogovarjali na pripravi na zakon je bila tudi: kaj pa, če ne bo otrok? Nama se je zdela nepomembna, oba izhajava iz večjih družin (pri Klemenu štirje, pri nas pet otrok), in bilo nama je samoumevno, da bi tudi midva imela več otrok. Pa sva kmalu po poroki spoznala, da ne gre vedno vse po načrtih... Eno leto sva si še želela biti sama in sva si mislila, kako dobro obvladava naravno metodo načrtovanja rojstev. Potem bi si pa počasi že želela kakšnega potomca - pa ga ni hotelo biti... 5 let. Vsak mesec sva bila žalostna. Jaz sem doživljala pravo eksistenčno krizo: želela sem si veliko družino, kljub končani fakulteti mi je bila velika vrednota, da bi ostala doma z otroki - kaj naj pa zdaj počnem na svetu? Po petih letih žalosti, prerekanja z Bogom in manjši operaciji se nam je napovedal Anže. In, kot v šali pravi Klemen: "Kad krene - krene!" jih imava zdaj pet! In v januarju pričakujemo šestega. Ko bi mi v tistem času lahko kdo povedal, da bova imela 6 otrok, bi ga bolje izkoristila. Sva se pa naučila, da je otrok dar. Darilo od Boga. Zdaj, ko so trije že v puberteti, si morava sicer to včasih spet ponavljati...

Priprava na zakon - priprava na življenje

Na vsako stvar v življenju se moramo pripravljati. Naj bo to izpit v šoli, na faksu, izpit za avto... Koliko obveznih voženj moramo odpeljati pod nadzorom, preden nam priznajo, da smo sposobni sami na cesto! V življenje v dvoje ali pa kasneje v starševstvo smo pa kar vrženi - in kakor se kdo znajde. 

No, midva sva se na zakon kar dobro pripravljala. Skupaj sva začela hodit že pri 17-ih in čez eno leto naju je prijatelj povabil na pripravo na zakon za študente, kjer smo se dobivali vsakih 14 dni in se pogovarjali o razlikah med moškimi in ženskami, o komunikaciji, taščah, pričakovanjih... Sva večkrat slišala od voditelja, da sva "stranka zelenih". Tudi potem, ko sva tja hodila že četrto leto, ker se je oblikovala skupina prijateljev (in ker sva bila premlada, da bi se poročila...). Pri 22-ih sva se pa odločila, da sva "dovolj pripravljena". Ko gledava nazaj vidiva, da so nama ti pogovori zelo koristili, pa če sva se komu zdela še tako zelena.

Namesto uvoda

Ta blog bi lahko postal ene vrste priprava na zakon. Ne na poroko, tisto si bo vsak po svoje organiziral in tovrstnih nasvetov je povsod na pretek. Pač pa drobci izkušenj iz najinega zakona, ki ga že 21 let uspešno živiva. In kakšna od ljudi okoli naju. Nisva psihologa, tudi terapevta ne. Sva pa srečno poročena, oba.  Morda bo komu koristilo...